Kontakni podatki:
Etnološko društvo Srečno
Migojnice 6, p.p. 7, 3302 Griže
Tel.: 051 253 015
E-pošta: jozef.hribar@gmail.com
Muzej je odprt
nedeljo dopoldne od 10. do 12. ure sredo od 15. do 18. ure
ali po predhodni najavi.

Literatura

POVEDALE SO ...

Veronika Trobentar, rojena Romih (1931–2014)

Rodila se je v Celju, kot otrok je večkrat hodila k stari mami na Britna sela. Skozi otroštvo so stanovali v več krajih, na Britnih selah, v Zabukovici itd. V šolo je pešačila, med potjo je bilo dovolj časa, da so komu ušpičili tudi kakšno vragolijo. Pred vojno se je šolala v Grižah, tretji razred je popolnoma zaključila že v nemški šoli, kjer se je lahko govorilo samo nemško, nato je dokončala še četrti razred. Zatem je opravila štiri razrede nižje gimnazije v Žalcu. Po končani nižji gimnaziji je takoj začela iskati službo, pol leta je še ostala doma, nato pa se je 1. januarja 1947 že zaposlila v Libojah. Stara je bila 15 let. Oče je bil strojevodja na vlaku, ki je vozil premog iz Zabukovice v Žalec. Njen očim je prav tako delal v rudniku. Veronika je delala v pisarni, on pa v jami. Njena mati je bila gospodinja. Ima dve sestri in brata Jožeta, ki je kot rudarski strokovnjak delal drugod po rudnikih, nikoli ni delal v rudniku Zabukovica.

V tistih časih ni bilo težko najti službe. Najprej je službo iskala v rudniku Zabukovica, ker ji je bilo bližje, nato pa so ji tam svetovali, naj gre v Liboje. Odšla je tja, v pisarno, v računovodski oziroma knjigovodski oddelek. Tu je delala eno leto, nato so se leta 1948 združili z Zabukovico in se preselili v ta kraj. V rudniku Zabukovica–Liboje je delala do 31. decembra 1955.

Veronika je dvakrat na mesec nosila tudi plačo iz Zabukovice v Liboje in nazaj. Spremljal jo je policist, ki je nesel aktovko z denarjem, ona je nesla papirje, ki so jih podpisovali ob prejemu plačila. Nekaj časa sta pešačila, pozneje so se začeli voziti z avtomobilom. Bilo ni nobenih težav; nihče ju ni oropal. S sabo sta sicer imela pištolo, a je nista nikoli potrebovala.

Ko sta Veronika in njen očim pešačila v službo, je na poti iz Britnih sel vedno bila ob deževju in snežni odjugi velika luža. Ko je še hodila v Liboje, je njen očim vedno odšel kakšne pol ure prej od doma, da je Veroniko pospremil do Zabukovice in ker ni imela vodoodpornih čevljev, si jo je vedno oprtal na rame ter jo prenesel čez lužo.

Rudarski tehniki so v ta rudnik prihajali z vse Slovenije. Dekleta so rada čakala in gledala, kakšni fantje bodo prišli, domači fantje so se ob tem seveda počutili malce zapostavljene. Eden izmed teh rudarskih tehnikov, ki so prišli v Zabukovico, se je zaljubil v Veroniko in se z njo poročil. »Hecam se, da je mož prišu k men, ne jaz k njemu.« Rudarske tehnike so pošiljali tja, kjer so jih potrebovali. Tehnik si je lahko službo poiskal sam ali pa mu jo je našla direkcija rudnika.

Med rudarji je bilo veliko druženja. Imeli so rudarsko pihalno godbo, moški, ženski in mešani pevski zbor. Zgradili in uredili so letno gledališče v Limberku. Veliko je bilo prostovoljnega dela. Imeli so tudi mladinske sekcije in Rdeči kotiček, kjer so prirejali razne plese. V tem kotičku so imeli tudi knjižnico s knjigami, nekaj jih je nabavil rudnik, nekaj so jih prispevali tisti, ki knjig niso več potrebovali, in tako se je v Zabukovici počasi nabralo kar lepo število knjig. Dobro je bilo poskrbljeno za druženje z raznimi zabavami, na primer ob prvem maju.

Veronika je bila zelo dejavna. V Velenju so priredili tekmovanje pevskih zborov, ki se ga je udeležil tudi mešani pevski zbor iz Zabukovice. Za tekmovanje jim je rudnik kupil nove obleke: ženske so imele modre srajce in modra krila, moški pa hlače ter modre kravate. Ko so se pozanimali, kako so se uvrstili, ni nihče komentiral njihovega petja, temveč samo to, da so bili lepo oblečeni. V Zabukovici so imeli tudi menzo, kamor je Veronika med službo hodila na malico. V tem prostoru so se dogajale tudi razne zabave. Veronika je navdušeno povedala: »Z mojima sodelavkama Tončko in Cveto smo bile velike prijateljice.« 

Vir: Jože Hribar, Breda Veber in Sonja Hercog. Delavke knapovke. Griže: Etnološko društvo Srečno, 2011.


Nazaj